Omemba: Brina Klampfer Merčnik

»Glede na preteklost in skozi zgodovinski pogled na patriarhat želi s predstavo opozoriti na možno spremembo zakonov, ki varujejo reproduktivne pravice žensk, in na trenutno nestabilnost razmer po svetu.«

»Ob dolgi zgodovini avtorjev, ki so pisali o ženskah in jim običajno dodelili eno od patriarhalno sprejemljivih vlog, je pojav novih besedil, v katerih spremljamo dileme sodobne ženske, ki se še vedno bori z omejitvami okolja in sodbami njenih dejanj, če odstopajo od družbenih norm, pomemben korak tako za dramatiko kot tudi za družbo.«

»Gre za materinstvo, ki to ni več, ostaja pa materinstvo ob odsotnosti otroka.«

»Izgubljena prihodnost tega otroka simbolizira ukradene prihodnosti vseh otrok po svetu.«

»Materinstvo v družbi še vedno idealizirano, ženske, matere oziroma v tej drami tudi nematere so obsojene, ta tema pa je tako spolitizirana, da ni prostora za individualno bolečino.«

»Prva beseda je mama v nizu petih situacij razpre kompleksno polje materinstva, govori o krivdi, potlačenih čustvih in tabujih.«

»Reproduktivne pravice, ki jih sicer v Sloveniji še imamo, niso za vedno dane.«

»Kruh prav res ne pade sam z neba.«

»Skupinsko petje ob različnih opravilih vse bolj izginja. V naši družini smo ga ohranili izključno za božič, in to je zagotovo trenutek, ki ga imam najraje v letu.«

»To je pri poklicih, ki jih danes njihovi starši opravljamo, zelo težko videti. Delo na računalniku ni v ničemer podobno temu, da moraš zmlatiti pšenico ali opraviti kakšno drugo kmečko opravilo.«

»Da je prijazna, ni pa toga ali odrezava. Potem je treba dodati še nekaj glasu, kar mi nikoli ni bila težava, zato upam, da sem jo zelo dobro oživila.«

»To je bila ena izmed prvih knjig, ki sem jo skrbno izbrskala za svojo, takrat komaj enoletno prvorojenko.«

»V uprizoritvi se bomo poigravali s principom napake, spodletelosti, neuspeha, nenavadnosti.«

»Kaj naj človek sam s sabo, ko v družbi nima več funkcije? Ko je oddelal službo, zgradil hišo, vzgojil otroke? Ko se zdi, da ga nihče več ne potrebuje? Ima sploh še svoje mesto na tem svetu? Ko ni ničesar več, kar bi moral: je takrat čas, da obupa, ali za to, da dela tisto, kar si želi? Kaj pa, če je to stvar odločitve?«